Zgoraj omenjene Jezusove besede je apostol Janez zapisal v svojem Evangeliju; najdemo jih v šestem poglavju, štiriinpetdeseti vrstici. Mnogi kristjani ob razmišljanju teh Jezusovih besed skomignejo z rameni, ali pa odgovorijo podobno kot Jezusovi poslušalci: »trda je ta beseda, kdo je more poslušati?«. 
Še posebno občutljivi so otroci in mladostniki; kako naj jim približam(o) pomembnost uživanja Jezusovega telesa, svete Evharistije? Pred dnevi sem si z mladimi ogledal film Čudež v gorah. Glavni junak filma je Eric Lemarque, fant, ki je odraščal v zmedeni družini, bil hokejist in nesrečnež v svetu droge. Nekega dne se je umaknil v samoto gora, da bi se tam pripravil na obravnavo na sodišču. Ko je šel smučat v gore, se ni zmenil za snežno nevihto, a je potem zašel in kar osem dni taval po prostranstvih. Ko sta ga izčrpanost in lakota privedli do skrajnih meja preživetja, se je začel hraniti s koščki kože, ki jih je trgal z rane na nogi. 
Med gledanjem tega prizora se mi je utrnila misel: Eric ni med pestro ponudbo hrane izbral koščke svojega telesa, ampak ga je skrajnost preživetja prignala do odločitve, da jé »samega sebe«.
Podobno pri uživanju Jezusovega telesa, njegovega mesa in krvi, ne gre za kulinarično, gostinsko izbiro hrane, kjer bi uživali v okusih, ampak za nujo, obveznost, da preživimo kot kristjani. Druge izbire ni: kdor jé Jezusa, njegovo meso, in pije njegovo kri, ima večno življenje. Od tod potreba po rednem svetem obhajilu; in od tod vljudno vabilo, da bi Jezusa prejemali s čistimi, pripravljeni srci; ter ga radi častili v najsvetejšem zakramentu svete Evharistije. Eric je preživel, ker so ga rešili izredna kondicija, osebna volja in ljubezen najdražjih; mi pa bomo preživeli, ko bomo odkrili, da nas Nekdo tako ljubi, da nam podarja Samega sebe. To je čudež!                  j.