Živimo v času, ko se neradi srečujemo s človeško revščino. Trpeče zapirajo v velikanske hiše za bolne, za motene in ostarele, za povratnike in nepoboljšljive, za brodolomce, narkomane in nevrotike. Skupno trpljenje oblikuje ljudi in jih žlahtni. V bedi skupnost duhovno bogati. Zaprtost vase pa siromaši.

V našem času je veliko osamljenih iz zapuščenih. Izkustvo Boga je tesno povezano s prenašanjem bede. Mnogi hrepenijo po Bogu, četudi se njihov odgovor ne sliši. Za krščanstvo je bistvenega pomena iskanje zveze z Bogom Jezusa Kristusa v povezanosti z ljudmi. In ne samo z revnimi in pomoči potrebnimi, temveč zlasti z grešnimi.
Krščanska poklicanost je odprta za tujo bedo. Vrata niso in ne smejo biti zaklenjena, temveč le priprta. Rajši dopušča celo presenečenja, kakor da ne bi dovolila vstop gostu: tujemu trpljenju, skrbi in tesnobi, dvomu in tegobi. Ne misli na moč zavračanja, temveč na moč sprejemanja. Tako postaja življenje lepo in po vsebini bogato.
dr. Janez Jenko