Sedim na toplem in skozi okno opazujem snežinke. Narava se počasi odeva v belo oblačilo nedolžnosti in miru. Zemlja počiva, da bo zmogla čez nekaj mesecev zopet podarjati življenje. Čaka, prav nikamor se ji ne mudi. Nagovarja me. Želim si, da bi me ta mir narave navdušil za spokojno pričakovanje božičnega praznika. Od okna se preselim k knjižni omari. V arhivu med papirji odkrijem tale zanimiv zapis: »Zgodba pripoveduje o štirih adventnih svečah. Prvi sveči je bilo ime Mir. Rekla je: ‘Ob vseh grozotah, nehvaležnosti in prepirih nima več smisla, da gorim. Nihče me ne upošteva.’ In je ugasnila. Druga sveča, ki ji je bilo ime Ljubezen, je prvi prikimala in dodala: ‘ Iz mene se vsi norčujejo in me zlorabljajo. Tudi moja svetloba je neučinkovita.’ In je ugasnila. Tretja sveča, ime ji je bilo Vera, je pristavila: ‘Z menoj ni nič drugače. Govorim o bratstvu, pa se v mojem imenu začenjajo vojne. Ljudem je Bog postal tujec.’ In tudi ona je ugasnila. Četrta sveča pa je zasvetila močneje in spregovorila: ‘Ne tako! Ne tako! Dokler svetim jaz, še ni nastopil čas temé. Nagnite se k meni, sprejmite mojo svetlobo in jo podarite ljudem.’ Nagnila se je k Miru, Ljubezni in Veri in jim podarila plamen, da so zopet zasvetili. Tej sveči je bilo ime Upanje.« Krščansko občestvo vstopa v sveti adventni čas. Daj Bog, da bo tudi letos to čas globoke osebne priprave na praznik Jezusovega rojstva. Jezus nevsiljivo prihaja med nas, da bi mi postali in ostali božji. Kako velika skrivnost! Veselim se vsega, kar bom skupaj z vami živel in doživel v letošnjem adventu. Prav posebno pa hrepenim po upanju, ki bo znova poživelo mir, ljubezen in vero. Veselim se Božjega Usmiljenja. Iz vsega srca kličem: »Pridi, Gospod Jezus! Vstopi v naša srca, vstopi v naše domove, v naši župniji, v našo Domovino in vse svet. Blagoslavljaj nas!« Vaš Janez

Pin It on Pinterest

Share This