Tole misel sem pred nekaj dnevi slišal med srečanjem duhovnikov naše dekanije; zelo mi je bila všeč. 

Čas, ki ga je zaznamoval koronavirus, lahko izkoristim za potovanje v svojo notranjost, za poglobljen stik z Jezusom in za soočenje s temeljnimi življenjskimi vprašanji, za kar v običajni naglici skoraj vedno najdem izgovor: »nimam časa!«. Meni se je letošnje praznovanje velike noči zdelo kot dobre duhovne vaje. Marsikatera zunanjost je odpadla, zato pa se je pokazala priložnost za bistveno, najvažnejše. Čeprav se bil v jutru največjega praznika naše vere sam v cerkvi v Novi Oselici, je bila ta samota samo fizična; ob oltarju sem namreč čutil obe župnijski skupnosti in v središču živega Jezusa, zmagovalca nad absurdom smrti. 
Silno si želim, da bi ob razglasu konca pandemije, ko se bomo začeli počasi vračati v normalno življenje, odkrili, da smo vstopili v novo obdobje življenja; da smo spremenjeni v vseh pogledih in da smo se, kot se spodobi za modre ljudi, v času pandemije veliko naučili. Morda že dejstvo, da lahko mali virus enostavno ustavi celotno človeštvo, pove veliko. 
Ostajamo ljudje, mali, krhki, a ljubljeni v neskončno velikem Božjem usmiljenem Srcu. Na novoletni dan sem med sveto mašo začutil, da Jezus za letošnjo pomlad pripravlja velike stvari. Mislim, da je obema župnijama sporočil, da je sicer dobro načrtovati, razmišljati, odgovorno gledati v prihodnost, a da je edini resnični gospodar zgodovine samo On, začetek in konec, naše vse. 
Zato vas vabim, da obnovimo vero, upanje in ljubezen v Jezusa, se zatečemo v varno zavetje Njegove in naše Matere Marije, ter v njenem mesecu maju goreče prosimo, da Vsemogočni uresniči tisto, kar je za vsakega od nas in vse skupaj kot krščansko občestvo najbolje. Naj vas, drage sestre in dragi bratje, spremljata Božji blagoslov ter moj iskren pozdrav. Povezani v molitvi in bratski navezi!     

Vaš Janez

Pin It on Pinterest

Share This