Z mladimi smo načrtovali vzpon na Triglav. Naši načrti so padli v vodo, ko smo koncem avgusta zaman čakali na ugodno vremensko napoved. Tako je od dobrih namenov ostala le pobožna želja po obisku najvišje gore. Toda meni želja po hribih ni dala miru, zato sem v četrtek, 5. septembra, zgodaj zjutraj sedel v avto, se odpeljal do Krme in jo mahnil na Triglav. Že po nekaj metrih sem srečal znance iz Poljanske doline; z njimi sem prehodil del poti in jo potem nadaljeval sam. Ko sem dospel na Kredarico, sem se okrepčal in se nato povzpel na vrh. 

Tega dne se je Cerkev spominjala svete Matere Terezije iz Kalkute, zavetnice najbolj ubogih med ubogimi. Svetnico sem med potjo prosil, naj mi izprosi kakšno znamenje. Kmalu sem ga prejel; bilo je kmalu po začetku sestopa s Triglava. Naletel sem na veliko skupino turistov, ki so se želeli povzpeti, a so čakali na pet možakarjev, ki so šli pred menoj dol, proti Kredarici. Opazil sem, da ta velika skupina pozorno spremlja gibanje teh petih možakarjev; celo zaploskali so. Kmalu sem zvedel za razlog tega dejanja. Zadnji od petih mož mi je dal vljudno znamenje, naj jih prehitim; v angleščini je zelo vljudno dodal, naj grem naprej. Odgovoril sem mu, da sem prisluhnil njihovi govorici ter prepoznal kajkavsko narečje naših sosedov. Prejel sem tale odgovor: »Naš prijatelj je pred štirimi leti zaradi bolezni popolnoma oslepel. Srčno si je želel iti na Triglav, in danes smo mu to željo izpolnili!« Šele tedaj sem opazil: od petih je bil eden popolnoma slep, ob njem pa je stal prijatelj, ki mu je za prav vsak gib natančno povedal kam naj stopi, kaj naj prime in kako naj se obrne. »To je to«, sem si dejal »hvala, Mati Terezija za darilo!« 
Povsem slučajno sem pogledal v nebo in opazil letalo, ki je za seboj puščalo dve beli sledi; podoba obleke, indijskega sarija, ki ga je nosila svetnica. Može sem pozdravil, se jim zahvalil za zgled in nadaljeval pot. Jezusu sem neskončno hvaležen za to darilo. V svetu naglice, velikih projektov, učinkovitosti in koristnosti dobro dene »adrenalinski šok« srčne ljubezni, ki drobna dejanja ustvarja z velikim srcem. Srečno sem se vrnil v Krmo in nato domov. Čutil sem, da ste z menoj vsi; še posebno pa sem imel v mislih mlade. Njim najbolj privoščim prelep izziv ustvarjanja »civilizacije ljubezni«. Lep pozdrav vsem!               Janez

Pin It on Pinterest

Share This