V torek, 13. marca, bo minilo pet let od izvolitve papeža Frančiška. Njegova življenjska zgodba je nastajala v čisto konkretnem okolju, kjer so ga zaznamovale izkušnje ljubečega vzdušja domače družine, bratska naveza v skupnosti Jezuitov, trdi časi argentinske vojaške hunte, zaklad ljudske vernosti v srcih ubogih ter skromen življenjski slog, ki ga je vedno povezoval s širokim krogom ljudi. Bogu sem hvaležen, da sem smel nekaj let, kot misijonar, preživeti v Argentini. Tako sem od blizu spremljal sporočilo Jorgeja Maria Bergoglia. Navdušila sta me njegov občutek za prepoznavanje stanja v družbi ter smisel za odkrivanje poslanstva katoliškega občestva sredi velike metropole. Izrednega pomena je tudi vsebina govora, ki ga je pred zbranimi kardinali imel tik pred začetkom volitev novega papeža, marca 2013. V njem opiše Cerkev, ki oznanja in zato gre iz sebe; pa ne samo na geografska obrobja, pač pa tudi na bivanjska obrobja, obrobja sleherne revščine. Sledi mojstrski opis duhovnih bolezni. Kadar Cerkev ne gre iz sebe, se začne sklicevati nase in takrat zboli. Številne slabosti cerkvenih ustanov imajo skozi čas svoj izvor prav v tem sklicevanju nase. Cerkev, ki se sklicuje nase, Jezusa zapira vase in ga ne spusti ven; in ker se sklicuje nase, nehote začne verjeti, da poseduje svojo lastno luč. Nič več ne prejema luči od Kristusa, pač v središče postavi sebe, oziroma človeka in tako zapade v duhovno posvetnost, ki je po teologu De Lubacu najhujše zlo, ki se ji lahko pripeti. Tu je na mestu Jezusov očitek farizejem, da ne morejo spoznati in častiti nebeškega Očeta, ker častijo drug drugega. Še nekaj je, kar se mi zdi zelo pomembno. To so Frančiškova dolgoletna navodila, ki vernikom in ljudem blage volje pomagajo v življenjskih odločitvah. Naštejmo jih: Čas je nad prostorom; edinost je nad spopadom; resničnost je nad zamislijo in celota je nad posameznim delom. Kar me pri Frančišku naposled izredno navdušuje, pa je njegova človeškost. Vsakokrat ko se zazrem v spominsko fotografijo, ki je jeseni leta 2015 nastala v domu svete Marte v Vatikanu, ko sem bil deležen velikega objema in blagoslova papeža Frančiška, v sebi odkrivam dar, ki ga Frančišek prinaša sodobnemu svetu: v vsakem človeku najprej prepoznati človeka. Naj bo letošnji postni čas priložnost, da v vsakem človeku odkrivamo človeka.
Vaš Janez

[delay +96 hour] [title V vsakem človeku prepoznati – človeka!]

Pin It on Pinterest

Share This