Spomnil sem se dveh razmišljanj, ki osvetljujejo misel »vrniti se h Kristusu«. Prvega sem našel pri filozofu Rogerju Garaudyu, ki je v letih po drugem Vatikanskem koncilu kristjanom vzkliknil: »Ljudje Cerkve, vrnite nam Kristusa!.. Z njim delate, kot da bi bili njegovi lastniki; najslabše pa je, da ste ga ugrabili!« 

Drugo razmišljanje je slovesnejše, in morda tudi bolj poznano. Gre za krute besede, ki jih najdemo v delu Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega »Bratje Karamazovi«, položene v usta Velikega inkvizitorja. Inkvizitor Kristusu, ki ne spregovori, učita, da je ljudem prinesel svobodo, a se je zmotil, saj ljudje namesto po svobodi hrepenijo po varnosti, ki jim jo zagotavlja Cerkev. Inkvizitor Jezusu najprej sporoči, da bo sežgan na grmadi, pa mu nato odpre vrata in ga odslovi z besedami zahvale za prihod, vendar ga sedaj ljudje ne potrebujejo več, ker pravzaprav dela zmedo. Zato naj gre in naj se ne vrne več. 
Danes ne uporabljamo govorice Velikega inkvizitorja, a se moramo resno, kot kristjani, vprašati, če morda Jezusu na vljuden način šepetamo: »Pojdi stran, Gospod, in ne vračaj se več. Napravili bomo dobra dela, toda ne zahtevaj od nas preveč, še posebno ne osebne izročitve.« … 
Na Bevkovem vrhu ali ob kapelici na Škrbinovem griču, na Kladjah ali pa v kakšnem skritem kotičku naših dveh župnij zrem na lepoto teh krajev, na plemenitost ljudi, ki tod živijo in kličem Jezusu: »Gospod, ostani z nami! Naj se tudi tod sliši glas tvoji Blagrov: 'Blagor vam', da bomo imeli čist pogled srca in usmiljeno notranjost; naše krščanstvo naj bo hoja s Teboj. O kolikokrat sestram in bratom govorim o nevarnosti 'plastičnih kristusov', s katerimi želimo nadomestiti Tebe, tvoje zahteve in izzive, predvsem pa oseben odnos s Teboj. 
Vem in prepričan sem: če Te hočemo vrniti sodobnemu svetu, potem se moramo najprej sami vrniti k Tebi!« Vrnimo se h Kristusu, in vrnimo ga svetu! j.

Pin It on Pinterest

Share This