Pred leti mi je prijatelj poslal pismo, ki ga je kardinal Bernard Panafieu, nadškof v francoskem pristaniškem mestu Marseille (umrl v novembru leta 2017) namenil svojim duhovnikom. Zaupal jim je, da je večino let svojega duhovniškega poslanstva namenil odkrivanju in poučevanju teologije, a da je potreboval zelo veliko časa za odkritje živega, vstalega Jezusa. Zaradi velike notranje stiske se je, že prileten in bolehen, odpravil na osebno romanje v Lurd. Odšel je sam, v preprosti obleki, brez zunanjih znamenj dostojanstva kardinala. V Lurdu se je zvečer pomešal med romarje, ki so se udeležili procesije s svečami. Naenkrat je pred seboj zagledal mlado družino: mamica in očka, ter v očkovem naročju težko prizadet otrok. Prisluhnil je njihovemu pogovoru in odkril, da so otroku šteti dnevi zemeljskega življenja. Ta otrok je v rokah držal svečo, ki je razsvetljevala njegov obraz. Kardinal Bernard je zapisal: »Zagledal sem se v ta obraz. Naenkrat sem na njem zagledal obraz vstalega Jezusa! Odkril sem živega Jezusa!« Tele misli pa sem odkril pred kratkim: »Poslušajmo Petrovo oznanilo, o katerem na poročajo Apostolska dela: ‘Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji… Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in močjo.’ Ne uspava svojih poslušalcev z razmišljanjem o ‘nekoč v davnih časih’, ampak jih vabi, da si zapomnijo zelo določen čas in kraj. Potem ko Peter oznani resničnost vstajenja, z neposrednostjo, ki jemlje dih, izjavi, da se je ‘prikazal nam, ki smo z nji jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih.’ To preprosto ni način pripovedovanja mitov. To je jezik človeka, ki poroča o dogodkih. To je preprosto treba razumeti, če hočemo razumeti revolucionarno moč Velike noči.« (Robert Barron, Potovanje v srce katoliške vere). Navajam misli dveh pastirjev Cerkve, ki sta se zavedala pomembnosti srečanja z živim Jezusom. To je moja največja želja, drage sestre in dragi bratje: da bi v letošnjem praznovanju najsvetejših skrivnosti naše vere v Križanem in Vstalem prepoznali živega Jezusa, navzočega v sveti Evharistiji in Božji Besedi, živega v vsakem človeku, posebno pa v vseh trpečih in ubogih tega sveta. Pripravimo svoja srca, da bo v njih vstopil Jezus. Sprejmimo poslanstvo učencev in misijonarjev: ko nas bo Jezus okrepčal s svojim telesom in krvjo, ko nas bo utrdil s svojim križem in umiril s tišino velike sobote, bomo z njim deležni veselja zmage nad smrtjo. Učenci, ki vstopajo v Jezusovo šolo so tudi misijonarji, ki za Jezusa pričujejo s svojim življenjem: da bi vsi v Njem imeli življenje! Vaš Janez

Pin It on Pinterest

Share This