Nebeška Mati Marija mi vse do dneva, ko se je v meni zgodil preobrat,
ni pomenila veliko. Rodil sem se v krščanski družini, kjer sta bila
molitev in vpetost v krščansko življenje župnijskega občestva del
vsakdanjika. Zelo rad sem sodeloval pri bogoslužju in ljudskih
pobožnostih, a na to danes gledam kot sad otroškega srca, ki je srečno
tam, kjer se dobro počuti.
Poleti leta 1992 so me predstojniki poslali na pripravo življenja v
Misijonski družbi Lazaristov; blizu mesta Dax, na jugozahodu Francije.
In od tam do Lurda ni daleč, borih 140 kilometrov. V postu leta 1993
sem šel v mesto Montauban, kjer sem delil streho z Bernardom in
Pierre-Jeanom; prvi je bil kurat katoliških šol v tem mestu, drugi pa
se je posvečal laiškim združenjem. Tako se je zgodilo, da nekega dne
Bernard ni mogel spremljati skupine dijakov, ki naj bi odšla na
duhovne vaje v Lurd. Prosil me je, da bi ga nadomestil; ponudbo sem
sicer sprejel, a s skrajno muko in še danes se vidim, kako nezaupljivo
sem se pridružil skupini mladih, ki pa je, zanimivo, z veseljem
sprejela prišleka iz »daljne« dežele (o Sloveniji se pač nismo mogli
pogovarjati, ker je takrat še nihče ni poznal).
Drugi dan našega bivanja v počitniški koloniji sester Usmiljenk v
Lurdu, sem se zvečer, okrog desete ure, odpravil v mesto; poudarjam, v
mesto, ker sem se hotel na daleč izogniti votlini. Morda bi šel v
kakšen lokal ali pa na sprehod, samo da bi se umaknil mladim in imel
ljubi mir. Ko sem stopal mimo vhoda, ki pelje do gornje bazilike, me
je nagovoril prijazen vratar. »Vstopite, od tod ni več daleč do
votline!« »Ne, hvala«, sem mu na hitro odgovoril; a očitno se ni
zmenil za moj odgovor. »Vstopite, vstopite, v votlini ni nikogar!« »No
ja«, sem si mislil, »če ni nikogar, bo pa morda zanimivo pogledat to
čudo.« Tako sem se po nekaj minutah znašel pred votlino; sam, čisto
zares sam. Zazrl sem se v kip Naše Gospe in gledal, premišljeval in na
koncu tudi molil. Prav nobenega napora nisem vložil v to srečanje, ker
je bila Božja milost močnejša in ljubeznivejša od moje uporniške
narave. Ko sem prvikrat pogledal na uro, je kazala štiri zjutraj! Od
takrat naprej se rad vračam v Lurd; morda beseda vračanje ni na mestu
– spoznavam, da sem se v Lurd zaljubil in da sem tam doma. Brezmadežni
sem za ta dar neskončno hvaležen. Pojdimo v Lurd! Janez

Pin It on Pinterest

Share This